Zadnje mesece (verjetno celo 2023) sem se pogosto ujel poslušati Laurine solo (in tudi gecs in collab) komade na loopu, po cele dneve brez premora... Ob poslušanju nekaterih pesmi mi je vsakič znova postalo fizično slabo. Po nekaj časa sem le skontal iz kje mi to nelagodje...
V resnici še nikoli prej v življenju nisem imel "celebrity crusha", tako da je bila to zame povsem nova izkušnja... Biti zaljubljen ali crushati na nekoga, ki ga še nikoli nisi spoznal je... zanimivo... če se lahko tako izrazim -- saj sploh ne veš v koga si se v resnici zaljubil (če temu sploh lahko rečemo ljubezen..).
Ja, izražati svoja čustva preko glasbe je globoka, čustvena izkušnja, ampak to nikakor ni celota njene osebnosti -- verjetno ne bom nikoli izvedel kakšen je njen humor, kateri sladoled najraje je kadar je slabe volje, v katere kafiče in klube najraje zahaja in se mi tudi zdi prav, da tega ne vem. Saj konec koncev z njo nimam nič, le njeno glasbo poslušam. V resnici niti ne vem, kako zares izgleda... Nikoli je nisem videl live, njen izgled si predstavljam praktično izključno iz slik na katerih zgleda >>kul<< in >>estetično<< -- TISTE SLIKE NARAVNOST OBOŽUJEM -- ampak... To ni ona. To je Laura Les, kot Laura Les želi biti videna na internetu. To je Laura Les kot glasbenica, ustvarjalka in polovica stotih gekonov. To je Laura Les, kot jo "feni_ce" poznajo...
In jaz sem se vanjo zaljubil.
Kljub vsemu racionalnemu v prejšnjem odstavku mi od nekje vztrajno prihajajo v glavo misli, da jo dobro poznam in zares razumem, saj sem že tolikokrat slišal njeno bolečino, njene travme, kot jih izraža skozi svojo glasbo. Od njenega soočanja z depresijo (bloodstains, U know) in s problemi s prehranjevanjem (a conversation I overheard), do njenih izkušenj z ljubeznijo (uxme, 800db, ringtone, I would never stop you, fallen 4 u, want u 2 love me, ) in odvisnostjo (I'm addicted to energy drinks(hihi))... Poseben pomen pa mi predstavljajo njeni manj znani/neizdani projekti. V njih se občasno poglobi v svoje stiske, kot trans punca (how to dress as human, mischief). Gecs on the internet je POLN čustveno nabitih komadov, ki na žalost niso bili še nikoli zares izdani. :(
Tematika transspolnosti mi je, kljub mojim življenjskim izkušnjam, še vedno tako izjemno oddaljena da si nikakor zares ne morem predstavljati bolečin in stisk, skozi katere je šla Laura, in skozi katere vsak dan živijo trans punce (in fantje) po celem svetu. Mogoče ravno zato, mi Laurine pesmi govorijo tako osebno zgodbo, da sem na koncu čustveno utrujen. V polarnem nasprotju z veselimi, upbeat komadi iz gecs albumov ki govorijo o ljubezni in bizarnih situacijah, tu teme hitro postanejo temačne, in dosegajo globine, pri katerih lahko ljudem postane neprijetno - Konec koncev je to bolečina osebe, ki je sploh ne poznam! Pa vseeno tako zelo resonira z mano na nek (očitno, glede na dolžino tega teksta) neopisljiv način...
Za konec tega deliričnega in raztresenega spisa (se ponovno oproščam) bi rad izpostavil še, da se da Lauro, Dylana in Gecse podpreti na Bandcampu! (škoda sicer v kakšno smer gre bandcamp...) in da bralki toplo priporočam tudi en mali prispevek iz ereša.